|
Morava priznati, da ne veva kam bi pasal Storžič. V Kamniško-Savinjske Alpe ali Karavanke? Ker če v slednje, potem je naju skoraj sram, da letos nisva še stopila na noben vrh v Kamniških Alpah. Zato sva (seko Tina, hvala za namig) jo ubrala na Skuto, ki predvsem slovi s svojim ledenikom iz smeri Jezerskega. Pot sva zopet pričela kar zgodaj, saj sva izpred žičnice (cca. 985 m), ki oskrbuje Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu, štartala ob 6:50. Načrtovana pot je bila za okrog 10 do 11 ur. Zato sva že na začetku imela majčken konflikt, kajti ugotovila sva, da imava s seboj samo 1/2 načrtovane pijače (druga 1/2 je ostala na pultu doma). No, oba jezna (Bojana celo malo bolna) sva jo dokaj dobro grizla v smeri Kokrskega sedla (1793 m). Jaz sem do vrha potreboval cca. 1:40, Bojana pa okrogli 2 uri. V čakajočem času sem v koči nabavil 2 litra vode, malce fotografiral in se malo poigral s prijazno psičko. Pot sva nadaljevala v smeri Grintavca in kaj kmalu zavila desno v smeri Skute, in to skozi Mala vratca. To je kamnit prehod, ki mu sledi približno 100 m spusta po dokaj izpostavljenem področju. Seveda se vsak spust enkrat konča, temu pa je sledil vzpon do bivaka pod Grintavcem. Ta je skoraj nov in v njegovi notranjosti sva se malce pogrela, kajti zunaj je pihal dokaj močan veter. V bivaku nisva bila sama. Starejši par je ravno tako grel svoje "kosti". Po prijetnem pogovoru smo krenili vsak v svojo smer. Najina je bila v smeri Štruce in Skute čez Velike pode. Žal sva imela zopet najino srečo, da so se pričeli okrog vrhov nabirati oblaki. Do Štruce (prav na njen vrh nisva stopila) sva morala en odsek prosto preplezati, kar je imelo sploh poseben čar. Na vrhu Skute (2532 m) sva bila po prehojenih 2:50 od Kokrskega sedla. Na vrh sta malce pred nama po "najini" poti prišla punca in fant, s katerima smo se prav prijetno nasmejali. Ugotovili smo, da imamo skupen povratek, vendar pa sva midva imela še en plan. To je Koroška Rinka (2433 m). Sledil je spust na Male pode, vendar je bilo to dokaj velika preizkušnja, saj nisva vajena se spuščati po zavarovanih plezalnih poteh. Kljub temu sva ga opravila z odliko. Na Malih podih sva "našla" tudi izhodiščni bivak pod Skuto, ki je nama kasneje bil za orientacijo. Na sam vrh Koroške Rinke sva prišla veliko lažje kot sva predvidevala. Od Skute do vrha Koroške Rinke sva rabila 2 uri in 50 minut. Na tem vrhu sva imela srečo, saj so se oblaki za kratek čas razkadili in lahko sva resnično uživala v razgledu. Vendar pa je naju čakal še sestop. Najprej do bivaka pod Skuto. Do tega bivaka vodijo samo možici, saj markirane poti ni. Pri bivaku je zopet potrebno gledati za možici. Gledano navzdol je potrebno zaviti desno, skoraj malce navzgor. Tako sva vstopila v grapo imenovano Žmavcarji. Zakaj beseda grapa? Tako preklemano strmega spusta nisva imela še prav nikjer (pustimo skale). Ta spust je trajal 2,5 ure. Seštevek ur je naju privedel do 10,5 ur čiste hoje in 2000 višinskih metrov. Celotna pot pa je trajala švoh 12 ur. Vse te številke sva resnično čutila takoj ob prihodu do avta, še posebej pa v naslednjih dneh. Kljub temu ena izmed bolj slikovitih in dinamičnih poti do sedaj. (JR) |
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
<-/-> Nazaj / Naprej | Backspace Uvodna stran | Home Prva stran | End Zadnja stran | Presledek Start/Stop Prezentacije | Enter Prva slika |