Uvodna stran/ŽePZ Cerklanke in Porezen, 17-18.12.2011

Uvodna stran » ŽePZ Cerklanke in Porezen, 17-18.12.2011

Vikendi kar bežijo in skoraj je tu konec leta. Priznati morava, da sva utrujena, da je težko najti pravo motivacijo ob sobotah za zgodnejše vstajanje, ko pa je tako lepo v topli postelji. Vendar vseeno ne mirujeva, ampak se udejstjujeva na drugih področjih. Če ne s pomočjo pri obnovi stare hiše v Cerknem, pa na kulturnem področju. Tako sva v decembru "uletela" že na koncert Perpetuum Jazzile na Vrhniki, dobrodelni koncert pevskih zborov na Cerkljanskem in tudi nastop ŽePZ Cerklanke, kjer že vrsto let prepeva tudi mama Marija. Seveda je tu tudi nekaj drobnarij, kot recimo pomoč sosedi Zvezdani, poležavanje, malce urejanja stanovanja, kakšen šoping, predvsem pa velika zasedenost v službi. Še najmanj je pravega decembrskega vzdušja, pa tudi zadnji teden izgleda, da ne bo veliko bolje. Da pa ne zapadem v moraliziranje in izbiranje barve trenerke, se raje osredotočim na pretekli vikend. Že petek popoldne je bil vse prej kot sproščujoč. Vožnja po Ljubljani iz Viča v Šiško in nato v BTC ni ravno ležerna vožnja. Razlog je bila nabava zavesic za Berlita in vračilo blaga na Mimovrste. Tako je bila ura že preko 18h, ko sva prispela domov. Sobota je sledila z obiskom Bojaninih domačih, kjer sem bil zopet navdušen nad večno utrujenostjo mačk, ki po cele dneve poležavajo in se imajo očitno prav "fletno". O psu Medu pa ne bi izgubljal besed, saj je tako ali tako car ;) Popoldne je v Cerknem Bojana sestavljala omarice v stari hiši, jaz pa sem na Berlinga nameščal zavesice. In kot že nemalokrat sem moral stvari nekoliko popraviti, da res pašejo. Zakaj že?! Tako je prišla ura večera, ko smo se prav vsi (ata, Tina, Bojana in jaz) odpravili na mamin nastop z ŽePZ Cerklanke. Priznati moram, da mi je bil nastop prav všeč. Predvsem sem bil presenečen nad gibanjem pevk oz. lahko bi rekli kar rahlemu plesu. No, dodaten razlog za obisk naatopa je bila podelitev Gallusovih priznanj članicam, ki aktivno sodelujejo že več let. Tako je tudi mama Marija prejela zlato Gallusovo priznanje, in to za več kot 25 letno petje v najrazličnejših zborih. Čestitava! Ker pa je bilo za nedeljo napovedano lepo sončno vreme, sva se odločila, da jo mahneva na Porezen. Štart iz vasi Poče in po strmi na vrh. Na poti sva bila sicer 2 uri in 15 miut, vendar pa lahko kar velik del časa odštejem za fotografiranje in predvsem za spremembo plana vračanja. Prvoten plan je bil, da greva nazaj čez Labinjske lehe, vendar me je premamila grapa Zapoške, s čimer se je strinjala tudi Bojana. Na vrhu je bilo kar nekaj planincev in po dolgem času sva nekaj besed spregovorila tudi s sosedom Andrejem. Povratek z vrha je bil po grebenu na Baško stran in delček poti po mulatjeri ter kratek spust v smeri Otavnika. Tam je sledil "prekuc" v grapo Zapoške, edina orientacija pa je bile slike, ki sem jih posnel ob vzponu na Porezen. Tako sva po prečenju strmih, rahlo zasneženih in izredno drsečih grap ter na koncu direktnem spustu na vidno jasico uletela skoraj direktno do domačije pr' Zapuoškarju, ki je še edina stoječa hiša od treh v tej grapi. Omenim naj, da sva vmes opazila celo pot s človeškimi stopinjami, vendar sva kot veleuma po določenem času opazila, da sva šla spet po svoje :) Povedati moram, da je v zadnji izmed treh domačij prebivala tudi sestra Katrca od stare mame Cilke. Ta grapa mi je izredno prirasla k srcu, razlogov pa je kar nekaj. Izredno okolje, ki je moralo biti še bolj fascinantno, ko je bilo bolj golo, nad grapo pa se kot širok rokoborec dviga crkljanski očak Porezen. Za domačijo pa sva našla lepo in presenetljivo široko pot, ki sva jo sicer gledala ves čas vzpona in naju je pripeljala na zgornji konec vasi Gorje. Ta pot je bila zopet dobro prehojena. Sledil je še razteg mišic do vasi Poče in v avto ter na zasluženo kosilo; njoki...mljask, mljask.

Izdelano z JAlbum & Chameleon