Vrtača, Y grapa, 8. 3. 2014

Ah, ta Vrtača. Enkrat skozi Zagon...prispeva na Stol. Drugič skozi Zagon...prispeva na Vrtačo, vendar ne vidiva 2 m pred seboj. In kot pri Črni prsti je enako veljalo tudi za Vrtačo (2180 m) - v 3. gre rado. Tokrat zimska varianta skozi Y grapo (IV-; zadnjih 100 m S4+ - Aljoša Mikluš: Alpinistično smučanje); levi krak. Dan se ni začel ravno rožnato, saj je Bojano zjutraj zvijalo v trebuhu, vendar je kamilični čaj naredil čudež. Tako sva se vendarle zapeljala do Ljubelja (1000 m) in ob 8:00 začela hoditi v smer Zelenice. Parkirišče je bilo dodobra napolnjeno in ta polnost se je kazala tudi na sami smeri pristopa do Zelenice. Vendar pa se je velika množica odločila za dostop na Begunjščico po eni izmed grap, nekateri pa smo odšli v smer Suhega ruševja. Zmeren vzpon naju je pripeljal do vznožja Y grape, ki je bila kar oblegana, čeprav se je večino turašev odločilo za povratek izpod Palca ali Zelenjaka. Rekla sva si, da bodiva pametna (10:50) in tako sva se zelo počasi pripravila na vzpon (smučke in palice na rukzak, dereze, cepina in čelado pa iz rukzaka), kajti v gužvi res ni komot smučati (11:10). Še posebej ker je ozko. Vzpon se nama ni zdel težaven, edina težava so bili spuščajoči smučarji, ki so nas vzpenjajoče dobesedno zasipali s snegom in trdimi zaplatami snega. Vzpon je bil ekspresen, saj sva na vrh Vrtače (no, pač en vrh) stopila ob 12:10. Poiskala sva primerno mesto za priprave in se poslovila eden od drugega. Namreč jaz sem se odločil za smučarski spust, Bojana pa je (pametno) povratek do izstopa iz grape opravila peš-žal je morala smučke nositi. Smučarija po grapi je bila bolj tako-tako. Trdo kot beton, strmo, 6 novopristopnikov...ja, samo zdrseti se ni smelo. Tako sem naredil samo kakšnih 10 zavojev, drugo pa je bilo drsanje. Na sončku pod Zelenjakom počakam Bojano, ki je pri izstopu iz grape nataknila smučke in pričela s hitrejšim spustom. Tudi spust izpod Zelenjaka je bil po zelo trdi podlagi, ki pa je kar naenkrat popustil in sneg je bil povsem južen. Na Zelenici si privoščiva pivo, malce pojeva in nato opraviva še zadnji spust do avta (15:00). Ker pa je bilo lepo toplo sončno vreme, sva poiskala eno gostilnico v Tržiču in ob martinčkanju popila kavico. Da za konec strnem misli o tej grapi o kateri sva govorila ene 3 leta. Veliko bolj prijetna je za peš pristop/sestop, edino, če bi bila malce bolj odtajana bi rekel, da je prijetna tudi za smučanje. No, saj ne veš, če ne probaš! (JR)
Select All None
Sem razmišljal zakaj takšna gužva na parkirišču. Hm...proti Kranjski Gori je verjetno gužva zaradi tekme, proti Bledu pa tudi zaradi tekme na Pokljuki. Recimo, da je bil to razlog :)  Žalostno podobo kaže to smučišče :(  Veter je pozibaval sedeže, midva pa v zelo umirjenem tempu v smer Zelenice.  Ta prva grapa za na Begunjščico je samevala. Morda je kakšna velika opast na vrhu?!  Saj je bilo kot v Šparu po praznikih! :) Tu sem rekel Bojani, da namestiva srenače, saj mi je pogled utekal na vzenjajoče in na njihove težave. In imel sem prav!  Sedeži so zaščiteni proti vplivu sonca :)  Ob koncu strmine naletiva na druščino, ki se je pripravljala na vstop v grapo v smeri Begunjščice (2060 m).  Če sem prav razbral, je to Severovzhodni plaz ali Vzhodna grapa.  Pri zgornji postaji sedežnice me šele prehitijo motivatorke :)  In jo ugledava! Vrtačo mislim!  Približana slika pokaže pravo razsežnost zalitja naših gora.  Pri domu na Zelenici se vidi, da število ljudi pade, saj jih resnično večina gre na Begunjščico. Tu srečava tudi bivšega sodelavca Aleša Bardorferja (9:00), ki se je že vrnil z Vrtače in se je odpravljal še na Begunjščico. Nisem ga vprašal, če je na nedovoljenih poživilih. :)  Že na poti do Zelenice je bil veter kar močan, na vrhovih pa je očitno še močnejši.  Pa gremo v smer Suhega ruševja.  Začetek poti sva sicer malce iskala, ker je šlo malce navzdol, vendar pa se je kmalu izkazalo, da je to pač to. 
Sonce obseva Begunjščico in Bojano. Double B :)  Iz gozdička prideva na izhodišče krnice Suho ruševje. Sneg pa v tem trenutku prav nič kaj odtajan.  Poleti tu izgleda povsem drugače. Namreč tu nekje pa sva že hodila, ker je to pot za Palec in Zelenjak.  Prečudovita kulisa. Levo Vrtača, v centru Zelenjak, desno Palec.  Leva grapa (IV; zgoraj S5; višina 350 m) na Vrtačo je povsem samevala.  Palec (2026 m) in sedlo Žleb (1916). Sedlo je bilo izhodišče za smučanje za večino turašev.  Pogled v smer Y grape (IV-; zadnjih 100 m S4+; višina 300 m) na Vrtačo. Zakaj Y? Grapa se razdeli v dva kraka. MIdva sva šla po levem, ki je imenovan tudi Osrednja grapa, desna pa je manj oblegana, kajti Mikluš jo označi kot IV; S6, višina 350 m. Da napišem kaj naj bi te oznake pomenile. Oznaka S je ocena posameznih mest (verjetno najtežja mesta) - max. je S7. Rimska cifra (max. je VII) pa pomeni skupno oceno težav. Slednje sem napisal bolj zato, da nama za Bojano rata malce jasno kaj je kaj.  Bojana v prijetnem tempu prihaja do mesta, ko se odločiva, da zamenjava opremo. Desno pa turaš v smeri Y grape.  Na tem mestu se "preobujeva" in ob 11:10 pričneva z vzponom po grapi.  Bojana ob vstopu v grapo.  Tu sva bila recimo na 1/2 grape, slikal pa ravno na mestu, ko se grapa razcepi.  Zaradi obilice dela ob vzponu (spremljanje sproženega snega s strani spuščajočih in tudi zaradi naklona cca. 45 st) nisem bil ravno pripravljen za fotografiranje. Tako sem po fotoaparatu posegel šele ob izstopu iz grape, ko sva z Bojano nadaljevala na enega izmed vrhov.  Pogled z enega izmed vrhov v smer Stola in zasneženega cepina na vrhu Vrtače.  Da sem bil res na vrhu dokazuje samo ta slika. :) O vetrnih razmerah kažejo trakci s kape. Raje sva se spustila na mesto, ko sva stopila iz grape, saj je bilo tam malce zavetja.  Pripravljena na spust, Bojana pa trenira "selfije". 
Pri izstopu iz grape oz. nad grapo grozi velikanska opast. No, naj še malce počaka. Sem pa tu tudi opazil, da je nekdo s tega vrha tudi smučal. Opazite špuro?  Pogled v grapo, ko sem stal na vrhu in se pripravljal na spust.  Bojana je pri spustu imela fotoaparat, vendar sem ji zbežal naprej, zato ni ravno foto dokaza. Eh, pa saj midva veva. Na tem mestu se je celo dalo narediti kakšen zavoj ali dva, malce nižje pa se grapa stisne in je bilo na sporedu samo "flosanje".  Ob izstopu iz grape zavijem v smer pod Zelenjakom, kjer je neka družba tudi menjala podvozje za spust. Tu me je Bojana slikala, ko je sama izstopila iz grape in tudi sama zamenjala podvozje.  Z nasmehom na ustih maham Bojani in čakam, da prismuča do mene.  Spust izpod Zelenjaka je potekal po delno spihanem in trdem terenu, zato je bilo smučanje izredno previdno.  Na tem mestu je bilo napihanega snega več in je bilo smučanje veliko boljše.  Bojana uprizarja varietistične točke pod Y grapo.  Izreden pogled na Begunjščico in Zelenico spodaj.  Že ob vzponu sva srečala tečajnike (po mojem) in tudi ob spustu so še zmeraj trenirali.  Bojana me poskuša ujeti na ojuženem terenu.  Ma kar smeji se mi.  Tik nad Domom na Zelenici narediva še "selfi" z Vrtačo v ozadju (kucl mislim, ne damo v ozadju).  Malce vodim :)  Tu je mama ravno poslala SMS s sporočilom Na zdravje :) 
Spust po smučišču je bil najboljši del smučanja, vendar pa kdaj smo že imeli idealno od vrha do podna?!  Bojana s svojimi zavoji dokazuje, da je iz pravega testa.  Tik pred... ;)  V Tržiču iščeva in iščeva betulco na sončku, da popijeva kavico. Najdeva tole, ki resnično ne zgleda nič kaj urejeno. Zunaj res ne, znotraj pa je veliko boljše, da ne govoriva o meniju, kjer najdemo od klobas, steakov, rib, vegetarijanskih jedi, golažev, salzburških žličnikov, sirov, ...  Gospa, ki naju je postregla, je bila izredno prijazna, zgovorna in obljubila sva ji, da še prideva. Takrat pa bova tudi kaj pojedla!