
Dolga je ta, res. Kilometrov se sicer ne nabere ful, višincev pa kar nekaj. Da pa ne bom samo šimfau, z vrha Stola do malce naprej od Tinčkove koče v smer…

Malce pred Zelenico me prehitita dve gazelici. En čas sem še lahko pariral tempo, vendar v resen klanec pač ne.

Kar lepo napredujem, gazelici sta izginili v daljavo, Stol še neskončno daleč, prst na nogi pa peče kot hud...

Zato na križišču za Vrtačo in Stol naredim pavzo. Prav zanimiv je ta moj prst (diagnoza je tumor živčnih končičev), ker po 10. minutah pavze je potem kakšno uro…

Pavza se je prilegla, prst se je vdal, pa grem dol. Šele tu mi je bilo jasno, da tu z Bojano nisva še hodila.