
Tu bi se lahko celo že opogumila, vendar sva pred seboj imela nekaj drugih turašev, ki so s smučmi na rukzaku izginili za ovinek. Verjetno so "domačini"....

No, tu pa je še dovolj snega, da lahko smuči natakneva, kamor spadajo. Do tu sva hodila 35 minut. Ni sile, ravno za ogrevanje.

Prav zanimivo, da tu izgleda, da je snega polno, vendar pa se malce višje teren zravna in tam je bil že povratek "po travi".

Tempo nič kaj pretiran, saj imava cel dan. Tu se odločiva, da greva naravnost, nazaj pa zanesljivo po levi strani, ki je videti boljša.

Po 2 urah od avta sva pri Gilbertiju. Stolov nobenih, zato svoje riti usidrava na smučke in si privoščiva malico - sendvič, ki sva ga kupila v Krškem 2 dni…

Po malici in počitku, okrog 20 minut, snameva najine poškodovane pse in se zapeljeva dol. Tu sva spoznala, da smučarija ne bo nekaj oh in sploh, ker je cukalo,…

Na sedlu sva videla, da se nekaj nabirajo oblaki in zato se nisva ravno obirala ter jo "ucvrla" na vrh; torej na sedlo pod Prestreljenikom.

Leva stran je bila že čisto črna, jugozahodnik pa tudi vedno bolj močan. Do sedla je bil sneg "smotan". Kako bi ga opisal, gnil, ne še povsem predelan, kot sva…

Ob 12h na sedlu, kjer imava ponovno kratko pavzo, vseeno pa skalkulirava, da rabiva vsaj 1,5 ure do avta, potem ena dobra južna in vožnja. Uf, saj bo dan še…

Kot sem že prej napisal, z vrha do sedla spodnje postaje Prevale eno živo sranje. Čudno, težko, ... S sedla v smeri proti Gilbertiju pa 2/3 super.

No, to je še recimo del, ki je bil super, ko pa se teren malce zravna, pa ponovno "smotano". V dolini ponovno pse previdno na smuči in lagano sportski do…