Vodnikov Vršac, Zadnjiški Ozebnik, Veliki Konj -06.09.2025

Zaradi vedno bolj represivnih ukrepov za zaščito TNP in turistične okolice v obliki zapor cest in plačljivih parkirišč smo prvo soboto po začetku novega šolskega leta ubrali bolj zvito varianto: e-kolesa. Z Žigo v prikolici sva iz Trente odbrzela s pomočjo elektrike po dolini Zadnjice z namenom, da osvojiva še kak dvatisočak, Žiga pa bi si Triglav ogledal še z ene strani (nazadnje s Tosca). Pred bolj razritim delom ceste smo priklenili električne konjičke in jo mahnili proti Zasavski koči na Prehodavcih, mimo jezera na Vodnikov Vršac, pa nazaj dol do sedla, hop na Zadnjiški Ozebnik, edino na Velikega Konja sva šla sama, ker sva morala nekje na slepo poplezati. Žiga je tačas pazil na nahrbtnike, nazaj proti Zadnjici pa je skoraj tekel. Ja, samo hrano mu dovajaš, pa gre. Zdaj se je zagrel za ciabatte. Hoditi smo začeli ob 7h, nazaj do koles pa smo prišli ob 18.10. Vreme pa tako, da bi ga bilo škoda zamuditi.
Še GPX sled.
Štart s predelanimi e-kolesi iz Trente ob 6.20, pol ure vožnje, pri koči na Prehodavcih ob 10.15, vrh Vodnikovega Vršaca ob 11.45, Zadnjiški Ozebnik ob 15.00,…
Še drug pogled. Brez koles smo napravili cca 18 km ter cca 1.840 m višincev.
Nekje v Trenti. Najina stara konjička, okrepljena z elektro motorjem ter zelo koristna prikolica, v katero se Žiga še spravi.
Iz Cerknega, kjer smo prespali, sva ga samo zavila v deko in pripela v avto, tako da se je oblekel šele, ko smo odrinili s parkirišča.
Svetloba se že kaže, a očitno še premalo za moj telefon...
S polnimi baterijami je komot sr**, tako da smo bili hitro na odcepu za dolino Zadnjice.
Ko so bili kamni večji od razdalje med dnom prikolice in tlemi, smo priklenili kolesa in se odpravili. Naj omenim, da nismo bili edini s to idejo. Na majhnih…
Prvi cilj dneva: Vodnikov Vršac.
Kmalu po začetku hoje skrenemo desno v dolino imenovano Zadnjiški dol, ki je umeščena med Zasavsko kočo na Prehodavcih in Zadnjiškim Ozebnikom. Do koče smo z…
Pihavec, dostopen z Luknje nad Zadnjico.
Po dolu se vzpenjamo, Žiga pa še ni nič pojamral, da je utrujen...
Potem, ko smo si dotočili vodo, smo vztrajno grizli navzgor.
Pogled na Kriške pode, kjer sva na eni trodnevni turi že marsikaj obrala.
Razor.
Pa dajmo biti malo meta. Fotografija fotografiranja. :)
In še rezultat.
Verjetno na zadnji tretjini do sedla.
Meglice skozi Luknjo.
Sončka še ni bilo nič, tako da se je kar dalo hoditi.
Aha, že prihaja. Ta nam bo še preglavice delal.