Edini del, kjer sem se malo zadihala, je bil klanec pod Zabrekvami, gnali pa so me prvi sončni žarki. Sončni vzhod smo letos imeli dosti pred prihodom na drugi čaj (tretji postanek), torej smo bili resnično počasnejši kot pet let nazaj, ko je Jure v mrazu veselo talal hruško. Tina je letos adamantno zavrnila povratek, smo pa srečali njenega znanca, ki je potrdil, da je tempo letos res bistveno milejši od standarda.
